PSIHOANALITIČNA ORDINACIJA

 

PRVA STRAN                        O PSIHOANALIZI                        STROKOVNJAKI                        KONTAKT                        POVEZAVE

problemi

Osamljenost

Ali gre za stres?

O socialni fobiji

Panični napadi

 

otrokov svet

psihoterapija

zaupnost

 

 

 

Osamljenost

Osamljenost ima tisoč obrazov. Vsakdo od nas se v teku življenja sreča s katerim od njenih pogledov. Osamljenost je lahko nekaj trenutnega, kot bežni občutek, ki nas preide v jesenskem večeru ali kot tedensko počutje, ki mu ne znamo najti razloga. Lahko pa je trajno stanje, s katerim živimo, se ga ne moremo otresti ali pa smo se ga že tako navadili, da drugega niti ne poznamo. Občutek osamljenosti je nekaj povsem univerzalnega. Je v jedru človekovega bivanja, preži v globinah in grozi s svojo težo. Ljudje smo pripravljeni napraviti marsikaj, da osamljenosti ne bi začutili, saj je kot občutek eden od najbolj neznosnih.

Notranja ali čustvena osamljenost je navadno trajen občutek, ki ni povezan z spremenljivimi življenjskimi okoliščinami, kot je npr. selitev ali izguba. Opraviti ima z negativno samopodobo, nezaupanjem do ljudi, težavami z ustvarjanjem intimnih ali prijateljskih razmerij. Občutimo jo lahko tudi, ko smo v intimnem razmerju ali v družbi.

Psihološki pogled na osamljenost, katere vir je pomanjkanje notranjega dialoga, dobro ilustrira napis, ki je svoj čas stal na škatlici cigaret: »S cigareto nikoli nisi sam.« Kadilec se zateče k cigareti kot otrok k materi, da bi ga pomirila. Cigaretni dim ga napolni, škatlica cigaret v žepu pa zagotavlja varnost, da bo ta pomiritev tudi prišla, ko jo bo potreboval.  

Ljudje, ki so dolgo časa osamljeni in ki tudi dejansko nimajo veliko socialnih stikov, lahko izgubijo pravi čut za realnost, saj od ljudi ne dobivajo povratne informacije o samem sebi. Človeški svet jim postane težko razumljiv in se v njem ne znajdejo – so pretirano zaverovani vase ali pa pretirano negotovi.

V samoti nismo nujno osamljeni

Vsakdo potrebuje trenutke samote, da se odmakne od burnega dogajanja in od komunikacij, ki izčrpajo. Samota je priložnost za nabiranje sil, povrnitev zbranosti, refleksijo o samem sebi. Če je osamljenosti dandanes preveč, pa je samote še premalo. Ljudje se le redko ustavijo in si dovolijo ustvariti dialog s samim seboj, določiti svoje koordinate, se začutiti in prisluhniti svojim potrebam.

Samota je prostovoljna in včasih nujno potrebna, da lahko v miru ustvarjamo. V osami nismo nujno osamljeni, tako kot v družbi nismo nujno povezani z drugimi. »Kapaciteta, da smo sami«, o kateri je pisal angleški analitik D.W. Winnicott, je ena od pomembnih človekovih pridobitev. Njen razvoj je odvisen od občutka varnosti in miru, ki ga ima otrok, ko se že zna zamotiti sam v prisotnosti staršev.

 Virtualna družbenost

 V zadnjem času narašča pojav odvisnosti od interneta in internetnih iger. Posamezniki si ustvarijo svojo identiteto v virtualni skupnosti, zgradijo dom, najdejo partnerja, pridobivajo ugled itd. V virtualnem svetu preživijo večino svojega časa. Vprašamo se lahko, ali se preko virtualnih odnosov libido usmerja navzven ali navznoter? Bliže  resnici je verjetno druga opcija, saj libido za svoje gibanje potrebuje živo prisotne osebe ali vsaj njihov glas, povsem pa se zadovolji šele s telesnim stikom.

 Osamljenost med prazniki

Med prazniki ljudje močneje začutimo osamljenost. Praznični čas ustvarja velik kontrast med tem, kar čutimo znotraj nas in tistim, kar nas obdaja. Rajanje, hrup in bleščanje, v ljudeh pa občutek, da temu ne bodo zadostili, da ne morejo brez preostanka zazveneti s prazničnim duhom. Ta duh proizvaja občutke zavisti in sramu. Zavist in sram sta dve od glavnih sestavin osamljenosti. Zavist osamljenost sproži, sram pa je reakcija na osamljenost. Občutek, da smo sami, je večji, če opažamo, da se ljudje družijo in so srečni. Sredi noči nas prebudijo salve ognjemeta, slišimo vzklike, veselje. Nekdo spet ni sam. Osamljencu je sreča drugih kot sol na rano. Ta sreča se lahko le predpostavlja, je lahko le videz, a zato nič manj ne boli. Spomnim se, kako je pred časom na internetni strani Društva za teoretsko psihoanalizo stal moto: »Tu vam ni treba uživati!« Morda ne bi bilo slabo, da bi med prazničnimi stojnicami naleteli na moto: »Tu ste lahko osamljeni!«

K občutku osamljenosti prispeva tudi popularna kultura, s katere podobami se primerjamo. Med prazniki so filmi in reklame polne podob srečnih družin in blagostanja. To je praznični ideal, ki povsem neopazno – prav zato, ker je tako kričeč – živi v kulturi in sleherniku. Za mnoge, ki družine nimajo več ali je nikdar niso imeli, je zato praznični čas veliko breme. Spomni jih na to, česar nimajo več. Prav tako so prazniki težki za tiste, ki v svojih družinah nikdar niso občutili razumevanja ali pa so imeli v družinah povsem nemogoče razmere. Izkušnja mnogih je, da se prav praznična družinska srečanja najraje izjalovijo.

Freud o osamljenosti

Freud osamljenosti neposredno ne posveča posebne pozornosti. Omeni jo posredno, ko govori o razvoju fobij pri otroku. Eden od virov za razvoj otrokove fobije naj bi bil strah pred temo, ki je v bistvu izraz želje po starševski tolažbi in skrbi, torej izraz osamljenosti. Freud poda primer otroka, ki reče: »Ko nekdo govori v temi, je svetleje!« Na drugem mestu omenja Freud prostovoljno osamitev kot način, kako se izogniti nelagodju, ki izhaja iz konflikta med silami v posamezniku in silami družbe. Freudova teorija je bila izgrajena predvsem na razumevanju gonskih tendenc, manj pa so se prvi analitiki posvečali medosebnim odnosom in posledicam, ki jih imajo le-ti za duševno zdravje.

 

Bojan Varjačić Rajko

OPEKARSKA 11, 1000 LJUBLJANA , E-POŠTA: info@psihoanalitik.si