Pri psihoanalitični obravnavi je kontakt z tretjimi osebami - kot na primer s strankinimi sorodniki, prijatelji, kolegi ali strokovnimi mentorji - možen le z dovoljenjem pacienta. Pri določenih  kliničnih okoliščinah so potrebne izjeme, kot na primer posvetovanje z drugim analitikom v primeru otroške analize ali pri obravnavi pacienta, ki ni sposoben dati dovoljenje zaradi teže bolezni, nižjih umskih sposobnosti ipd. Vse izjeme morajo biti dobro premišljene in o njih se je potrebno posvetovati s kolegi. Psihoanalitik mora biti vedno pripravljen argumentirati opravičenost izjem.

Komunikacija z pacientom se izvaja v strogi zaupnosti, da bi zaščitili pacientovo pravico izražati se svobodno v navzočnosti psihoanalitika. Psihoanaliza zagotavlja vsakemu pacientu – preteklemu, sedanjemu in bodočemu – zaupnost z namenom, da bi pacient ubesedil nezavedne konflikte in da bi psihoanalitična metoda učinkovala. Psihoanalitik mora zagotoviti pacientu, da se vse beležke obravnavajo na tak način, da je zaupnost ohranjena ne le v teku življenja, ampak tudi v primeru  njegove smrti.

V redkih primerih se lahko psihoanalitik sooči z težavno situacijo, ko mora podati informacije drugemu zastopniku. V takih situacijah se mora psihoanalitik posvetovati s Etičnim komitejem ali z nadrejenim kolegom.

Če je zaradi učnih ali znanstvenih ciljev potrebno poročilo o pacientovi obravnavi, morata biti zaupnost in stroga anonimnost zagotovljeni s strani vseh, ki so vključeni v  proces. Podobna stroga zaupnost je potrebna pri objavi kliničnega materiala. Poročilo mora biti vedno spoštljivo do pacienta. Omenjeni standardi se morajo upoštevati tudi v primeru, ko pacient dovoli objavo.